O meni

Živjo, moje ime je Selenna

Moje življenje je od samega začetka obstoja vrsta verižnih transformacij, kar me vedno znova vrača k sebi, v lastne globine, kjer se dotikam tistih spoznanj, ki jih lahko pridobim zgolj sama, v lastnem prostoru, tišini in skozi utrip intuicije. 

Sem ena od trojčic (tretja po vrsti) in kot nedonošenček sem že ob rojstvu, skupaj s sestrama, izrazila močno voljo do življenja. Travmatične izkušnje (vrsta zlorab na vseh področjih življenja) so me usmerile na pot, ko sem bila pripravljena spoznavati in odkrivati, kakšen smisel se v resnici skriva za vso bolečino, trpljenjem, strahovi in obupom. Čeprav sem se pogosto znašla na robu prepada, kjer je moje življenje viselo na nitki, sem vsakokrat izbrala življenje. Kljub trpljenju je moja volja, strast in ljubezen do življenja ostala močna. Prav ta močna osebna volja mi je omogočila osvajanje znanj o tistih stvareh, ki so našim očem nevidne, a so hkrati del nas – energija, iz katere je sestavljena vsaka celica našega telesa, in celoten Univerzum. Spoznavala sem svet, ki se ga ni mogoče dotakniti skozi obliko fizičnih čutil  in različna orodja, s pomočjo katerih sem postala še močneje senzibilna, senzitivna ter vzgojila močno empatijo do sveta, ljudi in naravnega okolja, ki nam omogoča domovanje. 

Za poklic policistke sem se odločila prav zaradi travmatične preteklosti, v želji pomagati tistim, ki so bili tega potrebni. A popolna pozornost zgolj na poklic in delovno mesto, je krepilo moj beg od lastne notranje vsebine, ki je sama nisem znala transformirati, opustiti. Posluževala sem se različnih intenzivnih športnih dejavnosti (atletika in borilne veščine) in dobesedno maltretirala svoje telo vsakodnevno – ker sem se skozi fizično bolečino telesa zavestno izogibala duševni bolečini. Le-ta je bila v meni premočna, da bi se zmogla soočiti z njo, poleg tega nisem vedela, kako razrešiti intenziven naboj bolečine. 

A življenje pozna svoje mehanizme in orodja, s pomočjo katerih te usmeri na izbrano pot – ki je sprva videti močno težavna, celo brezizhodna. 

V nočnih urah, pri delu z emigranti leta 2004 sem se okužila  z neznano bakterijsko okužbo. Sepsa mi je razžrla celotno debelo črevo in moje življenje je znova viselo na nitki – uspeli so rešiti moje življenje, z nujno operacijo v nočnih urah. Obdobje, ki je sledilo temu, poleg dodatnih operacij, je bilo poslednje opozorilo meni – da preneham bežati od sebe in se naposled zazrem v vsebino, ki mi je bila predana in sem jo živela do tistega trenutka. 

Moška energija in delovanje, v napačno privzeti obliki notranjega animusa (ki sem ga v resnici zaničevala in zavračala, zaradi številnih zlorab) mi ni prineslo želenih izkušenj v življenju. Z jeklenim oklepom, s katerim sem ogradila sebe in svojo občutljivo vsebino, sem zgolj potlačevala tisto, kar je bilo pripravljena priti na površje, z namenom razrešitve. A potrebovala sem znova nekaj let teme, da sem zbrala pogum in poiskala pomoč, odkrivala znanja in orodja, s pomočjo katerih sem si drznila stopiti v temni prostor kleti in v njej, ob izbrani podpori, odkrivala vsebino, ki sem jo preživela in je ostajala del mene … ter se tako imela sama priložnost odločiti, kaj sem bila odločena obdržati in kaj ne. Naposled sem prevzela odgovornost za svoje življenje. Bolj kot kdaj koli prej sem se prepričala v mogočno povezavo čustev (duševnega stanja) in fizičnega telesa, skozi lastne izkušnje.  Vse, kar sem leta doživljala v sebi, skozi prizmo čustev, se je zasidralo v celicah mojega telesa – kot telesni spomin. Ti mogočni sledovi so postali mehanizem mojega delovanja in odzivanja v življenju na zunanje okoliščine ter postali čez leta posledica vseh bolezenskih simptomov na mojem telesu. Vsa bolezenska stanja, s katerimi se soočamo je zgolj vsebina, ki jo v sebi 

prezremo, potlačimo v nezavedni del sebe, kot da ne obstaja – a je tam, globoko v nas, in mi vsi živimo iz nje, prav te vsebine, ki je nočemo prepoznati. 

Ravno te izkušnje so me usmerile na to pot, ki jo živim danes – ko se lahko vsak trenutek obrnem k sebi in se zazrem v lastno vsebino, ne da bi ob tem premogla strah, da nečesa ne zmorem. Po številnih izobraževanjih doma in v tujini sem s pomočjo različnih oblik znanja in orodij dosegla številna spoznanja, med katerimi je eno ključno za vsakega izmed nas – kako dragoceno si je zagotoviti svoj osebni prostor in steber podpore, s pomočjo katerega premoremo dostop do vseh znanj in misterijev v sebi.  

Čemur nikoli pred tem nisem namenjala svoje pozornost je bila prav ona, dragocena ženska esenca. S temeljnimi znanji o njej in številnimi rituali, s katerimi sem lahko približala sebi, je sprostilo marsikatero globoko rano in težke občutke. V meni je obudilo uvid, spoznanje, kako dragocena sem, kot človek, kot ženska … občutek manjvrednosti je postal izkušnja preteklosti. 

Danes ljubim in spoštujem svojo prisotnost, vse tisto, kar moje bitje zmore. Zavedam se, da je še precejšen del poti pred mano, saj vsak dan znova odkrijem nekaj novega o sebi – a prav to je čar mojega dela skozi izbrano poslanstvo: sprejeti lastno popolnost v različnih navideznih oblikah nepopolnosti, pripravljena prepoznavati darove, ki jih premorem ter jih lahko uporabim v vsakdanjiku svojega življenja. 


In to želim omogočiti tudi vsem vam, ki ste pripravljeni prevzeti odgovornost za svoje življenje, razrešiti težke občutke iz preteklosti in v sebi prepoznati ter uporabiti najboljše, kar v danem trenutku zmorete.